Aucklandsko vulkansko polje

Aucklandsko vulkansko polje
Aucklandsko vulkansko polje
	Zemljevid polja, ki ga je narisal Hochstetter leta 1859 in objavljen v angleščini leta 1864
Najvišja točka
Nadm. višina	260 m
Koordinate	36°52′37″S 174°45′50″E / 36.877°S 174.764°E
	<mapframe>: Niza JSON ni mogoče razčleniti: Skladenjska napaka
Geologija
Starost kamnin	Pleistocen do Meghalayan0.193–0.0006 Ma PreЄ Є O S D C P T J K Pg N ↓
Tip	Vulkansko polje
Tip kamnin	Bazalt
Zadnji izbruh	ok. 1400 n. št.

Aucklandsko vulkansko polje je območje monogenetskih vulkanov, ki ga pokriva večji del metropolitanskega območja Aucklanda, največjega mesta Nove Zelandije, in je na Severnem otoku. Približno 53 vulkanov na tem področju je ustvarilo raznoliko paleto maarov (eksplozivnih kraterjev), obročev tufa, stožcev skorije in tokov lave. Z izjemo Rangitota noben vulkan ni izbruhnil več kot enkrat,^[1]^[2] drugi izbruhi pa so trajali različno dolgo, od nekaj tednov do več let.^[3] Rangitoto je izbruhnil večkrat in nedavno dvakrat; v izbruhu, ki se je zgodil pred približno 600 leti, ki mu je sledil drugi izbruh približno 50 let kasneje. Polje v celoti napaja bazaltna magma, za razliko od eksplozivnega vulkanizma, ki ga poganja subdukcija, na osrednjem Severnem otoku, kot sta gora Ruapehu in jezero Taupō.^[4]

↑ Shane, Phil; Gehrels, Maria; Zawalna-Geer, Aleksandra; Augustinus, Paul; Lindsay, Jan; Chaillou, Isabelle (2013). »Longevity of a small shield volcano revealed by crypto-tephra studies (Rangitoto volcano, New Zealand): Change in eruptive behavior of a basaltic field«. Journal of Volcanology and Geothermal Research. 257: 174–183. Bibcode:2013JVGR..257..174S. doi:10.1016/j.jvolgeores.2013.03.026. ISSN 0377-0273.
↑ Linnell, Tamzin; in sod. (2016). »Long-lived shield volcanism within a monogenetic basaltic field: The conundrum of Rangitoto volcano, New Zealand«. Geological Society of America Bulletin. 128 (7–8): 1160–1172. Bibcode:2016GSAB..128.1160L. doi:10.1130/B31392.1.
↑ Hayward, Bruce W.; Murdoch, Graeme; Maitland, Gordon (2011). Volcanoes of Auckland: The Essential Guide. Auckland University Press. ISBN 978-1-86940-479-6.
↑ Ian E.M. Smith; Sharon R. Allen (26. januar 2010). »Auckland Volcanic Field Geology«. Te Pῡ Ao Institute of Geological and Nuclear Sciences. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. februarja 2013. Pridobljeno 5. januarja 2023.

[Shane2013-1] Shane, Phil; Gehrels, Maria; Zawalna-Geer, Aleksandra; Augustinus, Paul; Lindsay, Jan; Chaillou, Isabelle (2013). »Longevity of a small shield volcano revealed by crypto-tephra studies (Rangitoto volcano, New Zealand): Change in eruptive behavior of a basaltic field«. Journal of Volcanology and Geothermal Research. 257: 174–183. Bibcode:2013JVGR..257..174S. doi:10.1016/j.jvolgeores.2013.03.026. ISSN 0377-0273.

[Linnell2016-2] Linnell, Tamzin; in sod. (2016). »Long-lived shield volcanism within a monogenetic basaltic field: The conundrum of Rangitoto volcano, New Zealand«. Geological Society of America Bulletin. 128 (7–8): 1160–1172. Bibcode:2016GSAB..128.1160L. doi:10.1130/B31392.1.

[Hayward_essential_2011-3] Hayward, Bruce W.; Murdoch, Graeme; Maitland, Gordon (2011). Volcanoes of Auckland: The Essential Guide. Auckland University Press. ISBN 978-1-86940-479-6.

[Smith_and_Allen-4] Ian E.M. Smith; Sharon R. Allen (26. januar 2010). »Auckland Volcanic Field Geology«. Te Pῡ Ao Institute of Geological and Nuclear Sciences. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. februarja 2013. Pridobljeno 5. januarja 2023.

[1]

[2]

[3]

[4]